vijáčnica -e ž (ȃ) 

  1. 1. geom. črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice: narisati vijačnico / gibanje po vijačnici / desna, leva vijačnica
  2. 2. kar je po obliki podobno tej krivulji: zviti žico v vijačnico / grelna vijačnica
    ♦ 
    muz. del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih brenkalih; rib. ribiška palica za lov z vijačenjem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek