vijúgati -am nedov. (ū) 

  1. 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave
  2. 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici

vijúgati se 
  1. 1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga
  2. 2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim

vijugajóč -a -e: vijugajoč se dim



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek