• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vláča -e ž (á) 

  1. 1. agr. orodje iz med seboj z verigami ali gibljivimi členi povezanih lesenih ali z železom okovanih prečk za ravnanje zemlje: z vlačo ravnati brazde
  2. 2. mn., nar. priprava iz skupaj zvezanih vej za spravljanje sena, stelje v dolino: narediti vlače



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek