vlačúga -e ž (ú) 

  1. 1. ženska, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo: biti vlačuga; pristaniška vlačuga
  2. 2. slabš. ženska, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: ta vlačuga ga je že večkrat prevarala / kot psovka vlačuga umazana; star., kot luteranska psovka za katoličane vlačuga babilonska
  3. 3. mn., nar. kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino: na vlačugah je vozil seno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek