vladavína -e ž (í) 

  1. 1. navadno s prilastkom politična ureditev: ustavna vladavina je zamenjala absolutizem; parlamentarna vladavina; oblika vladavine
  2. 2. vladanje: predsednik je po petnajstih letih vladavine odstopil / zakonitost pomeni zahtevo po vladavini pravice
    ● 
    knjiž. ni priznal nobene vladavine oblasti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek