vléka -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. glagolnik od vleči: vleka poškodovanega vozila; vleka s konjem; vrv za vleko
  2. 2. navadno s prilastkom kar kaj vleče (za seboj): jadralno letalo se je odpelo od vleke
  3. 3. ed., žel., navadno s prilastkom naprave, ki omogočajo vožnjo vlaka: dizelska vleka je izpodrinila parne lokomotive; proga z električno vleko / na tej postaji se vleka menja / služba za vleko



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek