vnóvič prisl. (ọ̑) knjiž. spet, znova: vnovič mu je nalila kozarec; vnovič se poročiti, začeti / vnovič in vnovič so se ji zahvaljevali



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek