• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vrágec -gca m (ȃ) 

  1. 1. evfem. hudiček: vrag in vragci; črn, kosmat kot vragec
  2. 2. ekspr. poreden, neugnan otrok: naviti sosedovemu vragcu ušesa; ta punčka je pravi vragec / kot nagovor le čakaj, ti vragec, samo da te dobim // mlada, živahna ženska: njegova žena je pravi vragec

vrágca pog., ekspr.: vragca, kaj pa je narobe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek