vročíti -ím dov., vróčil (ī í) 

  1. 1. adm., ptt v predpisani obliki izročiti pisemsko pošiljko, listino naslovniku: vročiti brzojavko; vročiti odločbo, spis
  2. 2. zastar. izročiti, dati: vročiti komu denar

vročèn -êna -o: pismo mu ni bilo vročeno
 
jur. vročena tožba



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek