vrtélj -a (ẹ̑) 

  1. 1. agr. lesena priprava iz navpičnega droga in vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki preprečuje vstop živine v ograjeni prostor: planšar zavrti vrtelj
  2. 2. nar. prekmursko premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice; oplen: prvi, zadnji vrtelj
  3. 3. teh. vrtljiv člen verige: zaradi vrtelja se veriga ne zaplete
    ● 
    knjiž., redko vrtelj preprečuje kupcem izhod vhodni vrtiljak; knjiž., redko zračni vrtelj zračni vrtinec
    ♦ 
    navt. sidrni vrtelj vrtljiv člen sidrne verige



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek