Tipkovnice
vrtínčenje -a s (ī) glagolnik od vrtinčiti: vrtinčenje snežink, zraka / vrtinčenje reke / vrtinčenje misli♦ fiz. pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenca
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Trenutno imate izkljopljeno uporabo ne-nujnih piškotkov.
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo nujnih piškotkov. Za ne-nujne piškotke podajte izrecno soglasje.
Več o piškotkih
Dostopnost
Dostopnost