vrtoglàv in vrtogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) 

  1. 1. ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglav človek; bolnik je vrtoglav; biti vrtoglav od plesa; hodila je po sobi kakor vrtoglava // ekspr. ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek: vrtoglav prepad; vrtoglava pot / vrtoglav pogled v dolino
  2. 2. ekspr. ki se pri hoji, premikanju opoteka: ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav / veter je vrtoglav piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer
  3. 3. ekspr. nespameten, nepremišljen: vrtoglav zaljubljenec / vrtoglavo ravnanje; vrtoglava pustolovščina
  4. 4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom zelo velik, visok: vrtoglava hitrost / vrtoglava vsota / vrtoglav gospodarski razvoj zelo hiter
    ● 
    zastar. ne verjemi tem vrtoglavim ljudem goljufivim, sleparskim; zastar. umiriti vrtoglave otroke razposajene, živahne

vrtoglávo prisl.: vrtoglavo hoditi; cene vrtoglavo rastejo; vrtoglavo visoki stroški; sam.: pot ni za vrtoglave



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek