vstajáč -a (á) 

  1. 1. kdor vstaja: vstajači so motili predstavo / na svojih obhodih je srečeval prve vstajače / biti pozen vstajač
  2. 2. knjiž., v zvezi možicelj vstajač igrača v obliki možička brez nog, ki zaradi s svincem obteženega spodnjega dela okroglega trupa vedno obstane v pokončnem položaju: igrati se z možicljem vstajačem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek