• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

všc [vc] medm. 

  1. 1. klic manjši živali, navadno mački beži, pojdi: presneta mačka, všc
  2. 2. posnema glas pri udarcu, zamahu: všc, je zamahnil s sabljo
  3. 3. izraža hiter odhod, premik: prihrumel je mimo na motorju in všc, že ga ni bilo več



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek