Tipkovnice
vzbúna -e ž (ȗ) zastar. alarm: taborovodja je zapiskal vzbuno / vzbuna se je začela ob dveh / vpiti, zvoniti na vzbuno z vpitjem, zvonjenjem opozarjati na pripravljenost na bližajočo se nevarnost
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Trenutno imate izkljopljeno uporabo ne-nujnih piškotkov.
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo nujnih piškotkov. Za ne-nujne piškotke podajte izrecno soglasje.
Več o piškotkih
Dostopnost
Dostopnost