vzbúriti -im dov. (ū ȗ) 

  1. 1. s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: dražljaj vzburi živec / spolno vzburiti
     
    anat. vzburiti živčne končiče
  2. 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter vzburi vodno gladino // vznemiriti: vzburil ga je preplašen klic, tresk / film je gledalce zelo vzburil; čustveno vzburiti / odkritje je vzburilo ves svet // razvneti: žival je vzburila njihovo lovsko strast / vzburiti domišljijo / neobjektivna ocena ga je precej vzburila razburila, razjezila

vzbúriti se knjiž. postati razgiban, valovit: morje se je vzburilo / zaradi viharja se je vzburil tudi zrak v jami

vzbúrjen -a -o: vzburjeni čuti; vzburjena množica; vzburjeno morje; prisl.: vzburjeno odgovoriti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek