vzóren -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄) 

  1. 1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepe
     
    šol. vzorna ura učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču
  2. 2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču

vzórno prisl.: vzorno se vesti; vzorno urejen
 
šol. imeti v vedenju vzorno najboljšo opisno oceno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek