zaboléti -ím dov., zabôlel (ẹ́ ínav. 3. os. 

  1. 1. povzročiti bolečino: glava ga je zabolela; od svetlobe so ga zabolele oči; ko se je sklonil, ga je rana zelo zabolela / od hrupa so ga zabolela ušesa; pren. zabolela sta jih sramota in krivica; posmeh ga je v srce zabolel
  2. 2. brezoseb. začutiti bolečino: stisnil mu je roko, da ga je zabolelo; zabolelo ga je pri srcu, v prsih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek