• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zabučáti -ím dov. (á í) 

  1. 1. dati močne, zamolkle glasove: morje je zabučalo / orgle, zvonovi zabučijo; brezoseb. po gozdu je zabučalo
  2. 2. ekspr. bučeč nastopiti, pojaviti se: zabučala je nevihta; veter je zabučal okrog oglov / po dvorani je zabučal smeh



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek