zabúnkati -am dov. (ȗ) 

  1. 1. večkrat udariti s pestjo: zabunkati po vratih // ekspr. zabiti, zatolči: srce mu je močneje zabunkalo
  2. 2. ekspr. zapraviti: denar je hitro zabunkal / zabunkal je posestvo

zabúnkati se pog. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabunkali so se v votlino in čakali, da nevarnost mine



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek