zádel -a [tudieu̯(ȃ) nar. belokranjsko lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe; zatrep: koničast zadel



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek