zadovoljív -a -o prid. (ī í) 

  1. 1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor; zadovoljiv uspeh; zadovoljiva rešitev problema; zadovoljivo zdravstveno stanje
  2. 2. redko zadovoljujoč: njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv
  3. 3. zastar. zadovoljen: zadovoljiv nasmeh

zadovoljívo prisl.: zadovoljivo odgovoriti; zadovoljivo opravljati delo; zadovoljivo oskrbovan dom; sam.: spodbujanje k še bolj zadovoljivemu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek