zagotóvo in za gotóvo prisl. (ọ́) (prav) gotovo

  1. a) nav. ekspr.: takemu delu zagotovo ne bo kos; koga bo danes doletela sreča? Nekoga zagotovo / v povedni rabi zagotovo je, da bodo nekoč mladi prevzeli položaje in dolžnosti / to bom zagotovo končal do jutri; počakaj ga pred vrati, zagotovo pride
  2. b) v medmetni rabi: vrnila vam bo z obrestmi, zagotovo; jih boste pripeljali jutri? Da, zagotovo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek