zagovoríti -ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ī í)
1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način
a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj:zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje / zagovoriti proti kačjim pikom
b) odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj:zagovoriti sušo, točo
c) vzeti komu ali čemu določeno lastnost:zagovoriti komu brejo kravo / zagovoriti strup
č) dati komu ali čemu zaželeno lastnost:zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen; zagovoriti kroglo, da zadene
2. redko spregovoriti:ko je zagovorila, se je prebudil / zagovoriti o zanimivi stvari
zagovoríti se
1. knjiž. govoreč se zadržati kje predolgo:dolgo se nismo videli, pa smo se zagovorili; zagovoriti se pri sosedi, s prijateljico; zagovoriti se pozno v noč
2. nehote povedati, kar se ne namerava:pazi, da se ne zagovoriš; pred ljudmi se ni nikoli zagovoril; zagovoril se je, da je bil zraven
Dostopnost