zagovórnik -a (ọ̑) 

  1. 1. kdor govori komu v korist: zagovornik zatiranih delavcev / največ zagovornikov so imeli med mladino; zagovornik velikega filozofa
  2. 2. odvetnik, ki pravno zagovarja koga: uradno določiti zagovornika; izbrati si zagovornika; pogovor zagovornika z obdolžencem
  3. 3. kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovorniki novih idej; zagovornik človekovih pravic in svoboščin; vnet zagovornik resnice / bil je zagovornik impresionizma
  4. 4. po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: zagovornik bolezni / zagovornik kač



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek