zagreníti -ím dov., zagrénil (ī í) narediti kaj manj prijetno, manj srečno: zagreniti komu mladost; s tem si je zagrenil življenje / te skrbi so mu zagrenile počitnice; pesn. misel, da je ne bo več videl, mu je zagrenila dušo // povzročiti, da je kdo žalosten, razočaran: nesreča ga je zagrenila; to ga je tako zagrenilo, da se je začel izogibati družbi

zagreníti se postati žalosten, razočaran: zaradi teh doživetij se je zagrenil / glas se ji je zagrenil

zagrenjèn -êna -o: zagrenjen človek; postati zagrenjen; prisl.: zagrenjeno molčati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek