zaključeváti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. delati, da je kaj omejena, ločena celota: zaključevati ploskve s črtami / visoke omare zaključujejo prodajalno / robove zaključujejo čipke
  2. 2. delati, da postaja kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključevati sezname kandidatov
  3. 3. s prislovnim določilom delati, da se kaj kot celota končuje s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključevati ciklus z oddajo o slikarstvu / zaključevati govore z vzkliki
  4. 4. končevati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: zaključevati velika dela; zaključevati preiskavo, turnejo / zaključevati učno dobo; sezona lova se zaključuje / dov. s tem zaključujem sestanek // publ. končevati: delegacija zaključuje obisk; zaključevati priprave za združitev / zaključevati s tekmovanjem nehavati tekmovati
  5. 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem prihajati do končne sodbe, misli: iz spoznanja pomena materine nege zaključujejo, da je zaposlitev matere otroku v škodo
    ♦ 
    šol. zaključevati ocene določati zaključne ocene

zaključeváti se navadno s prislovnim določilom končevati se: dvorišče se zaključuje z zidom / turistična sezona se počasi zaključuje

zaključujóč -a -e: zaključujoče se priprave na tekmovanje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek