zakolovrátiti -im dov. (á ȃekspr. 

  1. 1. nespretno, opotekaje se iti, stopiti: zakolovratiti proti izhodu; zakolovratiti po sobi
  2. 2. iti, stopiti brez cilja: v temi je zakolovratil po stanovanju / veliko let je minilo, odkar sem zakolovratil v svet // zaiti: zakolovratiti s poti; zakolovratil je v neznane kraje
  3. 3. narediti nerodne gibe: zakolovratiti z rokami



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek