zakoník -a (í) 

  1. 1. jur., v nekaterih državah zbirka zakonov, ki v celoti in sistematično urejajo širše pravno področje: sprejeti zakonik; soditi po zakoniku / civilni, kazenski zakonik; obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 // Dušanov, Napoleonov zakonik
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom pravila, zakoni: knjižni jezik ne more brez jezikovnih zakonikov / nravni zakonik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek