zakričáti -ím dov. (á í) 

  1. 1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom: lažeš, je zakričal; jezno zakričati / zakričati komu v uho: Kam greš; zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor / ekspr. zakričati na ves glas zelo // ekspr. zakričati krivico v svet // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zakričati na koga; zakričati nad otrokom
  2. 2. dati neartikuliran, rezek glas: zakričati od bolečine, strahu; ob vsakem udarcu zakriči // ekspr. dati neprijeten, rezek glas: spet zakričijo vrata; nad vrati zakriči zvonec
  3. 3. ekspr. pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: na oglu zakriči rdeč plakat



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek