• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zaletàv -áva -o prid. (ȁ á) 

  1. 1. ki ravna zelo hitro in premalo premišljeno: zaletav človek; ne bodi tako zaletav // ki izraža, kaže ravnanje takega človeka: zaletave besede; zaletava dejanja
  2. 2. ekspr. neenakomerno hiter, sunkovit: zaletavi koraki

zaletávo prisl.: zaletavo se vesti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek