zalomíti -lómim dov. (ī ọ́) 

  1. 1. z lomljenjem delno ločiti navadno bolj oddaljeni del česa: zalomiti vejo za zaznamovanje poti
  2. 2. zlomiti kaj tako, da koničasti del ostane v čem: zalomiti ključ, sveder
  3. 3. zlomiti kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa: zalomiti noht; kost se zalomi
    ● 
    knjiž. zalomiti glavo v pozdrav skloniti; ekspr. v joku zalomiti roke, z rokami narediti nekaj krčevitih gibov, izražajoč žalost
    ♦ 
    lov. zalomiti nastrel označiti z odlomljeno vejo

zalomíti se ostro, koničasto spremeniti smer: na vrhu se pot zalomi na desno / ekspr. travnik se hitro zalomi v breg hitro preide; pren., ekspr. pevki se je zalomil glas
 
ekspr. kadar se kaj zalomi, ga pokličejo na pomoč pride do težav, nevšečnosti

zalómljen -a -o: zalomljen noht; pravokotno zalomljena soteska



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek