zamólkel -kla -o [u̯kəu̯prid. (ọ́) 

  1. 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje
  2. 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu // temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba
  3. 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu
  4. 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi
    ● 
    zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč

zamólklo prisl.: zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek