zaobóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, da dobi kaj navzgor, navzven ukrivljeno obliko: zaobočiti hrbet

zaobóčiti se dobiti navzgor, navzven ukrivljeno obliko: dno posode se je zaobočilo

zaobóčen -a -o 

  1. 1. deležnik od zaobočiti: zaobočeno čelo
  2. 2. knjiž. obokan: zaobočeno okno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek