zapahováti -újem nedov. (á ȗ) dajati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahoval je in zapahoval, pa ni mogel zapahniti; zapahovati vrata, okna // s takim dejanjem delati, da notranjost česa ni dostopna: zapahovati sobo

zapahováti se z zaprtjem vrat z zapahom onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapahovala se je v sobo, da bi imela mir
● 
star. plesalcem so se pljuča zapahovala težko so dihali, postajali so zasopli



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek