zapogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ī ọ́, ó) 

  1. 1. dati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogniti vogal lista, rjuhe; dvakrat zapogniti rob; zapogniti navznoter / zapogniti pločevino
  2. 2. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogniti: zapogniti poganjek rastline; polkrožno zapogniti

zapógnjen tudi zapôgnjen -a -o: zapognjena rjuha; zapognjena veja
 
miza z zapognjenimi nogami ukrivljenimi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek