zapóra -e ž (ọ̑) 

  1. 1. naprava, ki onemogoča prehod: obiti zaporo; zapora iz kamenja; zapora na cesti / dvigniti zaporo po odhodu vlaka zapornico // brigada je prebila zaporo
  2. 2. knjiž. zapiralo: odpreti zaporo aktovke; steklenice z različnimi zaporami
  3. 3. preprečitev stikov ene države z drugimi; blokada: uvesti zaporo; gospodarska zapora // publ. prepoved, omejitev trgovanja s čim: zapora nafte / žito je pod zaporo
  4. 4. glagolnik od zapreti: zapora vodnega dotoka / zapora meje / zapora šol / zapora ceste / posledice zapore prometa
  5. 5. lingv. popolno približanje ploskev govorilnih organov pri tvorbi nekaterih soglasnikov: tvoriti soglasnike z zaporo; zapora in pripora // stik, ki nastane s takim približevanjem: delati zaporo z ustnicami / mehkonebna zapora; središčna zapora ki jo naredi jezična konica ali sprednja jezična ploskev tako, da ob straneh uhaja zračni tok
    ♦ 
    ekon. trgovinska zapora prepoved ali omejitev trgovine s kako državo; med. zapora kar dela kak cevast organ neprehoden; med., vet. zdravstvena zapora osamitev, prepoved prostega gibanja za preprečitev širjenja bolezni; voj. zapora ovira ali sistem ovir, ki preprečujejo sovražniku vdor; zgod. celinska zapora Napoleonova preprečitev angleških trgovskih stikov z evropsko celino



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek