zasáčiti -im dov. (ā ȃ) 

  1. 1. dobiti koga pri nedovoljenem dejanju: zasačiti vlomilca; zasačiti učenca pri prepisovanju / zasačiti živino v detelji / zasačiti ljubimca pri ženi / zasačiti koga na laži
  2. 2. zastar. ujeti, uloviti: zasačiti pajka, zajca / tatu so dolgo iskali, pa ga niso zasačili / zasačiti koga v svoje mreže
  3. 3. zastar. odkriti, najti: stikal je po hiši, da bi zasačil kak plen / oko zasači gnezdo
  4. 4. star. dobiti, presenetiti: ladjo je zasačil vihar / smrt ga je zasačila v valovih

zasáčiti se ekspr. nepričakovano zavedeti se česa: zasačiti se pri čudni misli; zasačil se je, da kar naprej misli nanjo

zasáčen -a -o: zasačen tat; biti zasačen pri laži



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek