zasèk -éka (ȅ ẹ́) 

  1. 1. glagolnik od zasekati: zaseki sekire, s sekiro; zaseki v deblo / dogajanje poteka brez ostrih zasekov
  2. 2. zareza, nastala z zasekovanjem: ko je bil zasek dovolj globok, je drevo padlo; potisniti žago v zasek
  3. 3. utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor: cesta je speljana po zasekih in skozi predore / železniški zasek
    ♦ 
    gozd. izdelati zasek s sekanjem narediti globljo zarezo na pritalnem delu debla na strani, kamor naj pri podiranju pade drevo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek