zasítiti -im dov. (í ȋ) 

  1. 1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi koga z obljubami / zasititi jezik z narečnimi izrazi / zasititi svojo strast; zasititi željo koga po potovanjih
  3. 3. fiz. narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo količino česa: zasititi zrak s paro
  4. 4. publ. z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od povpraševanja: zasititi trg / zasititi potrošnjo

zasítiti se 
  1. 1. postati tako sit, da je hrana odveč, nezaželena: pri jedi se takoj zasiti / zasititi se s sladkarijami
  2. 2. ekspr. postati komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi se ljubezni / zasititi se sonca in morja / zasititi se družbe koga
  3. 3. fiz. sprejeti vase največjo mogočo količino česa: zrak se je zasitil s paro / les se je zasitil z vlago
  4. 4. publ. postati tako poln blaga, da je ponudba večja od povpraševanja: trg se je zasitil

zasíčen -a -o: z vlago zasičen zrak; trg je zasičen
 
zasičen vonj vonj, katerega izrazitost, polnost ne more biti še večja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek