• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zasliševáti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. izpraševati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zasliševati osumljenca, pričo
  2. 2. strogo in natančno izpraševati koga z namenom ugotoviti resnico: zasliševati begunce, ujetnike / ekspr. žena ga je zasliševala, kje je hodil ponoči

zasliševán -a -o: zasliševana priča; sam.: zasliševani na vprašanje ni odgovoril



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek