zastáva-e ž (ȃ) 

  1. 1. izročitev stvari za zavarovanje upnikove terjatve: zavarovati terjatev z zastavo; publ. posojati denar proti zastavi ob zastavi, za zastavo; zastava slik in zlatnine
  2. 2. kar se zastavi: odkupiti zastavo; z zastavo pokriti terjatev
    ● 
    star. dal ji je prstan v zastavo, da se bo z njo poročil v jamstvo, zagotovilo
    ♦ 
    igr. igra na zastavo igra, pri kateri neuspešen udeleženec izgubi predmet, ki ga je zastavil, in dobi šaljivo kazen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek