zastókati -am stil. -stóčem dov. (ọ́ ọ̑, ọ̄) 

  1. 1. dati slaboten, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: kljub bolečini ni niti zastokal; zastokati v spanju; globoko, tiho zastokati // ekspr. dati stoku podoben glas: izpodsekano drevo je zastokalo in se zrušilo; sani so pod težo zastokale
  2. 2. ekspr. potožiti, zatarnati: zastokala je, da se vse draži / le kaj bo z nami, je zastokala



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek