zaščítnik -a (ȋ) 

  1. 1. kdor daje komu zaščito: dobiti si zaščitnika; imeti zaščitnika v glavnem mestu; zaščitnik zatiranih / vojska je bila glavni zaščitnik režima
  2. 2. rel. zavetnik, patron: razglasiti svetnika za zaščitnika dežele; sv. Štefan je zaščitnik konj / zaščitnik pred ognjem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek