zatrobíti in zatróbiti -im dov. (ī ọ́) 

  1. 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor
  2. 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog
  3. 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi
  4. 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil
  5. 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec
  6. 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek