• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zavdáti -dám dov., 2. mn. zavdáste in zavdáte; zavdál (á) z dajalnikom 

  1. 1. star. zastrupiti: zavdati gostom; zavdati psu; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal
  2. 2. po ljudskem verovanju uročiti: zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala
  3. 3. zastar. zadati: zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi

zavdán -a -o: zavdan je od njenega pogleda; zavdane rane



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek