zavéti -véjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 

  1. 1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje
  2. 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost
  3. 3. preh., knjiž. zamesti, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti
    ● 
    ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek