• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zaviháriti -im dov. (á ȃ) 

  1. 1. z veliko silo, intenzivnostjo zapihati: veter je zaviharil nad polji; pren., ekspr. v duši ji je zaviharila nevihta
  2. 2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: zaviharil je po dvorišču
    ●     ekspr. kričanje množice je zaviharilo po trgu se je viharno razleglo, je zadonelo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek