zdvómiti -im, in zdvomíti in zdvómiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ī ọ́) imeti, izraziti dvom, dvome: dozdaj je bilo njegovo prepričanje trdno, zdaj pa je nenadoma zdvomil; zdvomiti o uspehu, pog. v uspeh; zdvomil je, da bo delo dokončal // začeti domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: zdvomil je o njeni zvestobi / o tem človeku je že večkrat zdvomil; zdvomiti nad mladino



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek