• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zenít -a m (ȋ) 

  1. 1. geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče: sonce je v zenitu; zenit in nadir
  2. 2. ekspr. obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti: pisatelj je dosegel svoj zenit; poletje je v zenitu; biti v zenitu slave / zenit življenja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek